Letos smo se na OŠ Gustava Šiliha Laporje odločili, da tudi ali predvsem zaradi tega, ker sta si dogodka časovno zelo blizu, združimo kulturni praznik s pustom. Ob tem bi bilo mogoče najti celo paleto razlogov, zakaj ne tako. Toda mi smo iskali in našli tiste, zaradi katerih je to mogoče in upravičeno.

Prisluhnili smo slovenski himni in se spomnili velikega pomena pesnika Prešerna za vse Slovence in vsakogar med nami. Ob deklamacijah pesmi Pevcu in Glose smo se že nestrpno spraševali, kaj med nami počne sam doktor France Prešeren, ki je slednjič prevzel besedo in napovedal del prireditve, v katerem je sodeloval prav vsak med nami. Pustnim maskam smo tokrat naročili, naj preganjajo zimo in kličejo pomlad z močjo umetniške besede. Gospod Prešeren nas je s svojim povezovanjem tekmovalnega dela spretno povabil zdaj v to in potem v drugo pravljico. Med predstavitvami skupinskih mask smo si vzeli čas za sporoščeno rajanje ob glasbi, nato pa doktor fig-fig ni mogel skriti navdušenja nad tem, kako so njegove pesmi oživili učenci predmetne stopnje. Petčlanska žirija je imela težko delo, ki ji ga ni zavidal prav nihče. Medtem ko so se tekmovalci prepustili plesnim ritmom, se je morala odločiti, kateremu razredu bo podelila katero od nagrad. Slednjič smo dočakali njeno odločitev.

Nekatere goste, ki smo jih povabili med nas, smo iz gledalcev prelevili v najbolj dejavne soustvarjalce prireditve in za to se jim iskreno zahvljujemo. G. Sašo Juhart nam je pričaral občutek, da je z nami sam dokor France Prešeren, v neodvisni »zunanji« žiriji pa so svoja mnenja o nagrajencih usklajevali in uskladili ga. Štefanija Jesenek Šeša, ga. Romana Sagadin, g. Ferdo Ključevšek in ga. Marija Šlamberger. Vsem sta blizu tako umetnost kot kultura in znajo poiskati otroka v sebi ter se veseliti z današnjo mladino.