O laporski štorklji
(Sodobna pravljica)
Nekoč, pred davnimi časi, za devetimi gorami in desetimi vodami, je v majhnem gnezdu čisto na robu gozda živela štorkljica. Vsak dan je plesala na soncu, vreščala svoje pesmi in si preštevala peresa. Nekega dne se je naveličala jesti samo močvirske žuželke in se je odločila, da gre na dolgo pot. Naredila si je sendvič s Poli salamo, z žabjim sirom in feferoni. V nahrbtnik je dala glavnik za čiščenje perja, ribo napihovalko, ki ji jo je prinesla teta iz Amerike, šampon za umivanje nog in gojzarje za sneg.
V ponedeljek zjutraj je odletela na jug. Letela je in letela in letela in letela in priletela na Letališče Jožeta Pučnika Brnik. Tam so ji gasilci ohladili noge, ker bi se ji od prevelike hitrosti skoraj vžgale. Dali so ji tudi Lekadol +C (prijazen do želodca, prijazen do srca, vitamina C veliko ima). Odšla je v kavarno in si naročila žabji koktajl s kačjo kožo in kremno rezino s črvjo drisko. Ko si je odpočila, si je obula gojzarje in odšla na avtobusno postajo, kjer je prosila prijaznega gospoda Rogerja Federerja, naj ji plača vozovnico za avtobus.
Ko se je tako vozila, je skozi okno opazovala, kje bi si lahko zgradila domek. Ni pa vedela, da je ta avtobus čudežen in da izpolnjuje želje svojim potnikom. V mislih je imela hamburger s polžjo solato, ko se je nenadoma pojavil pred njo štrk Herkules in ji na srčkastem pladnju ponudil sočen, masten polžji hamburger. Poljubil ji je perutnico in ji pogledal globoko v oči. Štorklja se ni mogla več zadrževati, saj ji je srce bilo tako močno kot zvonec v cerkvi. Kar omedlela je.
Štrk jo je oživljal z umetnim dihanjem kljun na kljun in jo nezavestno odnesel k sebi domov na 'raufnk' laporske šole. Čez tri dni, ko si je štorklja opomogla od Herkulesovih ljubezenskih žarkov, jo je zaprosil za perutničko in si z njo ustvaril družino.
Od tedaj naprej so srečno živeli na 'raufnku' OŠ Gustava Šiliha Laporje do konca svojih dni.
Sestavile: Tjaša Brglez, Špela Pahič, (5. a), Vanesa Pintar in Ines Vidovič (6. b)