Po šoli se je že dlje časa šušljalo, da bodo lahko najbolj navdušeni bralci prvih, drugih in tretjih razredov prespali v šoli. Obvestilo je sporočalo, da je vstopnica za noč v šoli prebrana knjiga. Hitro smo poiskali vsak svojo »zimsko« knjigo, jo prebrali in pripovedovali učiteljicam.

In tako se je zgodila naša pravljica: V petek, 8. decembra, pozno popoldan, so jo proti šoli mahali otroci s prtljago. Šola je bila kmalu polna navdušenega čebljanja. Tretješolke so bile žalostne, saj bo to njihova zadnja zasanjana noč.

Začeli smo z igro – kdor ni hitro zaklical imena sošolke, sošolca ali učiteljice, jih je dobil s šopom papirja. To je bilo smeha … Verjetno je prav ta smeh priklical snežinke, ki so padale vedno gosteje. Mi pa smo se lotili dela. Izdelali smo pravljične hiške ter ogromne snežake, ki so lepa popestritev šolskega hodnika. Po večerji smo se ob različnih igrah zabavali v telovadnici. Sledil je najbolj težko pričakovan trenutek – pripravljanje postelj. Povsod spalne vreče – učilnica prvega razreda se je spremenila v pravi tabor. Učiteljice smo mislile, da so se učenci dovolj utrudili in bodo hitro zaspali. Kako smo se motile … Ko so bili vsi udobno nameščeni v spalnih vrečah, smo prižgali svečke in učiteljica Katja je ob prijetni svetlobi prebrala pravljico. Nekaj oči se je že zapiralo, ostali pa so še malo poklepetali. Najbolj vztrajni so zaspali v poznih nočnih urah.

V soboto zjutraj so se največji korenjaki prebudili že ob šesti uri. Kmalu so s svojim smehom prebudili še ostale. Pospravili smo svoje stvari, jo mahnili na zajtrk, nato pa se zapodili v novozapadli sneg. Tako je bilo naše sanjarjenje popolno. Pravljica pa zaključena, a samo do prihodnjega leta, ko jo zopet obnovimo.

Učenci in učiteljica Špela Štefanič