Ines Jarh: Gloucester, Anglija
Tina Lešnik: Margate, Anglija
Renata Jesenek: Portsmouth
Alenka Fidler: Malta nad in pod morsko gladino
Valentina Jurko: Bournemouth
Jure Cvahte: MODRO, ČRNO, ZELENO, BELO IN MODRO
Albina Avsec: Intensiv Deutschkurs und CLIL für Lehrer
Ivanka Hozjan Šela in Marija Krefl: GLS V BERLINU
Margareta Voglar in Marjeta Čas: EASY SCHOOL OF LANGUAGES
Ines Jarh: PO POTEH HARRYJA POTTERJA

Anglija (Gloucester) – jobshadowing, 24.3.2019-29.3.2019

Zadnji teden marca se je 5 zaposlenih iz naše šole odpravilo na še zadnjo aktivnost v sklopu našega Erasmus+ KA1 projekta, »jobshadowing« – sledenje na delovnem mestu. V skladu z našimi cilji projekta smo želeli izvedeti še več na temo formativnega spremljanja pouka, zato je bila Anglija idealna izbira, saj je to tam način življenja in dela že vrsto let.V nedeljo, smo v zgodnjih jutranjih (beri nočnih urah) odšli proti Avstriji, Grazu od koder smo odleteli v London. Tam smo ostali en dan, saj bi bila velika škoda, če ne bi izkoristili priložnosti in si ogledali vsaj kakšno od mnogoterih znamenitosti, ki jih to fascinantno mesto ponuja. Nato smo se odpravili z vlakom proti severovzhodu, v mesto Gloucester. Tam smo bili dogovorjeni z dvema različnima šolama, za sodelovanje, in sicer, Barnwood Park Arts College in Dene Magna. Obe šoli prednjačita po kvaliteti, saj imata po nacionalnih merilih Ofstead oceni »good« in »outstanding«, kar veliko pove o sami kvaliteti dela. Preživeli smo dva dni na Barnwood Park Arts College-u in dan in pol na Dene Magni. Gostitelji so se odlično pripravili in odprli vrata učilnic, v katere smo seveda z velikim navdušenjem pokukali. Tudi sami učitelji so bili pripravljeni deliti svoje izkušnje z nami na okroglih mizah in debatah, delili so tudi svoje pripomočke in nam pojasnili kako formativno spremljanje pouka pri njih deluje in kako se ga poslužujejo na vsakem koraku. Bili smo prisotni na velikem številu hospitacij najrazličnejših predmetov, ki jih pri nas niti ne poznamo, kot recimo moderni ples, fotografija, tekstil in podobno.Kot prvo kar smo opazili, so seveda razlike vidne na pogled, kot recimo nošenje uniforme, s katero presenetljivo niso obremenjeni, kot bi si kdo predstavljal. Nato pa seveda razlike v izobraževalnih sistemih. Obiskali smo šoli, ki ju pri njih uvrščajo med sekundarno izobrazbo, čeravno izobražuje otroke stare med 11-15/16 let. Neglede nato, da je to sekundarna izobrazba, je obvezna. Prav tako je ena od večjih razlik, da ne uporabljajo sumativnega ocenjevanja (številčnih ocen), zaradi česar je formativno spremljanje na toliko višjem nivoju, vendar to še ne pomeni, da nimajo testiranj oziroma preverjanj znanja. Na koncu primarnega izobraževanja opravijo zelo zahtevno testiranje, podobno našemu NPZ-ju in nato še obsežnejše in tudi zahtevnejše na koncu sekundarnega iz kar 8-ih predmetov, del le-teh si lahko učenci izberejo sami. Od rezultatov vseh teh testiranj je na koncu tudi odvisna ocena šole in seveda posledično pa tudi renome šole. Zelo opazna pa je bila tudi razlika v vedenju učencev oziroma odnosu med učitelji in učenci. Že sama družba v Angliji poudarja in ceni vrednote kot so spoštovanje, odgovornosti, poštenost in sprejemanje drugačnosti na veliko višji ravni kot smo tega vajeni pri nas, zato se je to tudi vidno odražalo pri učencih in učiteljih. Razredi so bili dokaj polni, po 30 učencev, vendar je delo potekalo brez vedenjski ali kakršnih drugih motenj, ni bilo posegov učitelja. Vsi dobro poznajo pravila, kot tudi posledice neupoštevanja le-teh, katerih se potem tudi striktno držijo, rezultat je neverjeten. Prav tako je bilo fascinantno, kako učenci cenijo znanje in se zavedajo pomena le-tega za v bodoče. Kot že omenjeno, ne učijo se zaradi ocen, ker jih ni. Ne glede na to, da ocen ni, zelo redno spremljajo svoj napredek, si ga beležijo v svoje mape, kjer imajo jasno začrtan cilj, kamor bi radi prišli ob koncu šolanja, glede na svoje zmožnosti in želje. Prevzemajo odgovornost za svoje (ne)delo in v kolikor je potrebno, si poiščejo pomoč pri tutorjih oziroma učiteljih, ki so jim z veseljem na voljo, imajo celo klub za opravljanje domačih nalog. Učenci so v šoli po cel dan, od približno 8. ure pa do pol 4., vmes imajo dva večja odmora, za malico, ki si jo morajo prinesti sami, in za kosilo, ki je na voljo v njihovih kantinah, vendar je bistveno drugačno kot naše, topla hrana je bolj izjema kot pravilo.Ko se malo ozremo nazaj, ugotavljamo, da smo v Sloveniji lahko zelo zadovoljni z marsikatero stvarjo v našem šolstvu, prav tako pa je kar nekaj prostora za izboljšavo in vpeljavo sprememb, ki niso nujno povezane s sistemsko organizacijo, na katero kot posamezniki nimamo vpliva.Ta mobilnost, kot tudi tiste pred njo, je bila zelo pozitivna izkušnja za vse udeležene, tudi tiste, ki niso bili tako vešči angleškega jezika in so bili malo skeptični pred potovanjem. Bilo je opaziti, da še vedno velja pravilo, da kadar si obkrožen in na neki točki »prisiljen« uporabiti tuji jezik, gre veliko lažje, kot si to predstavljamo.  Največkrat pa je prisoten samo predsodek, da bi se kdo norčeval ali smejal, če bomo kaj narobe rekli, ko si tam vidiš, da temu ni tako, obenem pa se dvigne potrebna samozavest, saj ugotoviš, da pa sploh ne znaš tako slabo, kot si menil.Vse svoje izkušnje s to mobilnostjo, pridno delimo naprej, saj želimo navdušiti še ostale, da bi se tudi v prihodnje lotili kakšnega podobnega projekta. Kot rečeno, Erasmus ni mus, pomaga pa.
Margate, Anglija

V počitniškem tednu med 25.10-1.11 sem se poklicno usposabljala v nekoliko zaspanem  mestecu Margate, na JV Britanskega otočja.Za izobraževanje v tem delu Velike Britanije sem se odločila zato, ker mi je še nepoznan in zato zelo zanimiv. Življenje tukaj poteka počasneje, o hitrem in glasnem Londonskem vzdušju ni ne duha ne sluha.Na šoli kjer sem preživljala dobršen del dneva sem imela dan razdeljen na del, kjer sem se izpopolnjevala v jeziku in del, kjer sem spoznavala različne didaktične pristope. Dodeljen mi je bil tudi mentor s katerim sva imela individualne razgovore in debate.Obiskala sem tudi nekaj ur poučevanja angleščine kot tujega jezika in spoznala kopico zanimivih ljudi iz različnih koncev sveta (Koreje, Saudske Arabije, Italija, Nemčije..).Delovni dan je bila kar dolg, saj smo z izobraževanji zaključili okoli 17.30. Popoldneve smo izkoristili za spoznavanje bližnje in daljne okolice, za druženje, ter spoznavanje drugačnih kulturnih običajev. Tako je bila zanimiva izkušnja noč čarovnic, ki je v Veliki Britaniji zelo popularen praznik. Večina ljudi odraslih in otrok se ta dan našemi, veliko je tudi praznovanj, zabav in takšnih in drugačnih norčij.Obiskala sem čudovito srednjeveško mesto Canterbury, ki se ponaša z mogočno katedralo umeščeno na Unescov seznam kulturne dediščine.Obiskala sem tudi Ramsgate, mesto ki  je znano po ekspediciji lokalnih ribičev, ki so v II. Svetovni vojni z ribiškimi čolni evakuirali in rešili več kot 8000 vojakov iz obkoljenega Dunkirka. Domačini so še danes ponosni na pogum, ki so ga ribiči takrat izkazali.Usposabljanje sem zaključila z zanimivimi izkušnjami, tako poklicnimi, kot tudi kulturnimi in menim, da bi vsak učitelj (predvsem tujih jezikov) moral kdaj pa kdaj pokukati tudi izven naših meja. Poleg stika z jezikom, ki ga poučujem sem pridobila veliko koristnih informacij z didaktičnega področja, novih idej, ki jih bom lahko vnesla v pouk in vpogled v nekoliko drugačen izobraževalni sistem.

Tina Lešnik 

Portsmouth

Vabim vas na polet v neznani svet.
22. aprila se je začela moja pot v Anglijo. Precejšen del dneva sem preživela na dunajskem letališču, kjer se je začelo moje kulturno popotovanje. Kratkočasila sem se z opazovanjem dogajanja na letališču. Dolgčas in čakanje na vse transferje, do letališča in od letališča je bil poplačan zvečer, ko sem po trinajstih urah čakanja prispela h gostiteljski družini, kjer me je čakala udobna postelja in prijazna gostiteljica Noreen. Družbo mi je delala še 18 letna Norley iz Slonokoščene Obale, ki je v Portsmouthu že od septembra in se pripravlja na izpit iz angleščine, ki je »vstopnica« za študij.
Portsmouth je obmorsko mesto na jugu UK, ki je nastalo zaradi ene najstarejših ladjedelnic na svetu. Meso je malo manjše od Ljubljane in je znano po odlični univerzi. Zato sem prihajajo študirat mladi iz celega sveta. Ta kulturna pisanost je vidna na vsakem koraku.
Po uvodnem testu sem bila v skupini class 30+, kjer so mi delale družbo še tri Nemke in dve Švicarki. Delo v mali skupini je prinašalo visoke rezultate. Res veliko je bilo možnosti za osebni razvoj na področju tujega jezika in konverzacije. Profesorji so uvajali tudi sodobne pristope poučevanja preko spletnih aplikacij. Učenje je bilo res intenzivno, saj je pouk potekal od 8.45 do 16.00 z eno uro odmora za kosilo. Ponudba hrane v okolici šole ni bila kaj prida: restavracije s hitro hrano in libanonska kuhinja, tako da se z zdravo prehrano ne morem pohvaliti. Včasih sem si kosilo pripravila sama in ga pojedla v šolskem skupnem prostoru, kjer sem imela priložnost kramljati z ljudmi iz vsega sveta. Izmenjavali smo izkušnje iz svojih domovin, mnoga mnenja in spoznanja o svetu, o šolskih sistemih, o jeziku…
Nasploh ne morem načuditi angleški prijaznosti in zastarelosti hkrati. Prosim in hvala sta dve najpomembnejši besedi v njihovem besednjaku, saj jih uporabljajo kar naprej. Ob besednjaku so tudi zelo vljudni. Na mizo se med jedjo naslanjajo samo z zapestji, ne segajo čez mizo ampak prosijo, da jim podaš hrano. Pomoč ponudijo preden zanjo prosiš, na primer na letališču in železniški postaji. Čez cesto ne hodijo preko prehodov za pešce, saj jih pravzaprav ni. Gredo kjer in kadar se jim zahoče še prej pa pogledajo desno, levo, desno, saj vozijo po levi strani ceste. Hkrati pa v nekaterih vsakdanjih situacijah zaostajajo za nami. V kopalnicah in šolskih straniščih imajo večinoma dve pipi na enem umivalniku, na eni teče vroča voda, na drugi mrzla. Odprejo obe in roke izmenično premikajo sem levo desno. Posebej me je zmotilo, da še ne reciklirajo smeti. Iz pogovora z drugimi sem razbrala, da sicer poskušajo ločevati ampak so še na začetku. Starejši ljudje tega ne želijo, medtem ko so mlajše generacije temu bolj naklonjene. Pred hišo običajno stoji en zbiralnik za smeti, včasih dva. Razen papirja in stekla večinoma mečejo vse v isti koš, kar je za nas prav boleče. Seveda ne morem mimo šolskih uniform. Med jutranjim sprehodom v šolo sem opazovala mlade Angleže. Medtem ko sem bila jaz oblečena večplastno in me je treslo od mraza, so bili oni oblečeni v krilo, bele dokolenke in pulover. Srečala sem take, ki so samostojno uporabljali javna prevozna sredstva in so bili zelo vljudni in tudi take, ki so se podili po pločniku, kričali po ulici in razmetavali embalažo ob trgovini s prehrano.
Tudi prehranjevalne navade se razlikujejo od naših, predvsem glede na čas. Za zajtrk imajo navado, da vsak dan jedo isto. Za mene so bili to ovseni kosmiči na mleku, kos kruha z maslom in marmelado, 1 dl pomarančnega soka in angleški čaj. Čas za kosilo je vedno na delovnem mestu ali v šoli, večerja pa kuhana hrana doma. Čeprav imajo čez vikend več časa za pripravo hrane, te navade ostajajo enake. B nedeljo je tako za kosilo samo zelenjavna juha.
Mesto slovi po številnih pub-ih, ki so nastali zaradi mornarjev. Tradicija se ohranja in odpirajo se novi in novi pub-i. Večinoma so na ulični strani prekriti s keramičnimi glaziranimi ploščicami, ki se vsaj malo svetijo največkrat v temno zeleni ali črni barvi. V pub-ih točijo vino in pivo. V popoldanskem času in zvečer so polno zasedeni. Življenje v angleškem mestu je precej drugačno od našega, saj je delovni čas trgovin večinoma do 17.00 in po tem času je čas za pub. Da je pivo glavna pijača v mestu sem spoznala, ko sem obiskala The King’s Theatre, kjer so si domačini v odmoru med dvema dejanjema prinašali pivo in sladoled v dvorano. Ogledala sem si odličen muzikal z naslovom The 20th Century Boy – po uspešnici skupine T-REX. Glavna oseba skupine in predstave je bil Mark Bolan, pevec skupine T-REX.
Če greš na otok je treba vsaj pokukat, če ura na Big Benu kaže pravi čas in ali telefonske govorilnice še delujejo. Tako smo se odpravili v 110 km oddaljeno prestolnico – London. Ogledali smo si glavne znamenitosti: Buckinghamsko palačo, Big Ben, Parlament, London eye, Trafalgar square in Piccadilly. Obisk svetovne metropole me ni silno prevzel, menda predvsem zaradi gneče in hladnega vremena. Kar zares izstopa v londonski sivini so rdeči nadstropni avtobusi, stare telefonske govorilnice in taxi-ji »angleške oblike«. Sicer pa je mesto res ogromno, z množico turistov, dolgimi vrstami pred vsakim muzejem in galerijo. Je pa vsekakor posebno doživetje začutiti utrip takega mesta – tega se ne da spoznat preko fotografije ali videa. Tako sem bila presrečna, ko sem prišla nazaj v Portsmouth, kjer dvigneš roko, ustaviš avtobus in se pelješ v miru kamor želiš.
Skoraj vsak dan sem doživela kakšno presenečenje. Večinoma ljudje niso vedeli kje je Slovenija, največkrat so jo zamenjali za Slovaško. Nato pa sem v šoli spoznala kitajsko študentko Emily, ki je vedela za Slovenijo. Sprva ji nisem verjela, nato pa je povedala, da je gledala slovenski film Ekspres ekspres. Podobno situacijo sem doživela, ob vstopu na staro bojno ladjo Victory, kjer me je gospod v zrelih letih vprašal od kod prihajam, nakar je rekel: »Mislim, da sem bil v Sloveniji. Smučal sem v Kranjski Gori, je to pri vas?« Ob podatku, da nas je vseh le 2 milijona, pa kljub vsemu večina misli, da nimam pojma, kaj so me vprašali.
Zadnja dva dneva sem namenila raziskovanju mesta. Ogledala sem si staro ladjedelnico in muzej Mary Rose, ladje s katero se na morju bojeval Henrik VIII. 500 let stare razbitine so pred dobrimi 35-imi leti dvignili iz morskega dna in so danes na ogled v modernem muzeju vključno z najdbami opreme, denarja, tudi okostja psa, ki je na ladji lovil podgane.
Na otoku sem doživela ekstremne vremenske spremembe. Najprej pomladanske temperature, nato čez vikend zimske in ob odhodu poletje. Končno se je torej tudi vreme izboljšalo, kar sem izkoristila za izlet v mesto Bath. Medtem, ko je Portsmouth ravninsko mesto, je teren v Bathu izjemno razgiban. Ogledali smo si znamenite rimske terme. Voda ki izvira tam še danes ima 46°C. Čudovita rimska arhitektura z mnogimi, arkadami, stebri, čudovitimi kapiteli so me preprosto prevzeli. V bližini pa gotska cerkev Bath Abbey, kjer so ohranjeni stari vitraži, kamnite rozete in čudovit pahljačast trop. Navdušila me je arhitektura angleškega arhitekta Johna Wooda, ki je zasnoval sonce in luno v mestu. To so večstanovanjske stavbe, ki so grajene v krogu tako da njihov park tvori popolni krog.
Danes, ko zaključujem svoj izobraževanje je na otoku prometni kolaps. Na cestah so dolgi zastoji in zaprte so dolgi odseki železniške proge. V ponedeljek imajo namreč Bank holiday, dela prosti dan in večina ljudi izkoristi ta podaljšan vikend za oddih, kot pri nas za prvomajske praznike. Posebno če je vreme takšno kot v teh dneh – 22°C, kar je zanje poletje.

Renata Jesenek 

Malta nad in pod morsko gladino

Malto sem za učenje angleščine izbrala predvsem zaradi bogate zgodovine, ki sem jo želela preučiti predvsem pod morsko gladino. Malteško poletje je zame prevroče, zato sem se tja odpravila v času zimskih počitnic, ko je turistov še izjemno malo. Medtem, ko so se temperature v Sloveniji spustile na -15°C, smo jih čez dan na Malti zabeležili +15°C.
Za učenje angleščine sem izbrala Executive Training Institut, ki se nahaja v St. Juliansu. Šola ima ISO certifikat kakovosti, znana pa je predvsem po učenju v majhnih skupinah. Na šoli sem bila edina Slovenka. Pouk je potekal od ponedeljka do petka v dopoldanskem času. V skupini učitelja Neila smo bile tri, Španka Maria, Turkinja Berna, ki živi v Nemčiji, in jaz. Celoten tečaj je bil namenjen poslovni komunikaciji, tako smo vseh pet dni posvetili vodenju debat, uradnih sestankov in konferenc ter prezentacijam, ob tem pa se učili angleških pravil in slovnice. Vsak dan smo dobile domačo nalogo, saj smo morale pripravljati prezentacije in nadgraditi besedni zaklad s področja vnaprej določenih tem.
A moje učenje angleščine se s tečajem še zdaleč ni končalo. Po tečaju sem namreč vsak dan odhitela do potapljaškega centra, kjer so zaposleni sami Angleži, pa tudi vsi ostali potapljači so prihajali iz Anglije. Popoldan sem tako pod morsko gladino preučevala zgodovino različnih potopljenih ladij in si z vožnjami do lokacij ogledala dobršen del s soncem obsijane Malte. Ob poznih popoldnevih sem skupaj z ostalimi potapljači okušala malteške jedi, med katerimi seveda prednjačijo morski sadeži, in kar me je presenetilo, zajci, ob večerih pa sem si vzela čas in se sprehodila po St. Juliansu, Valetti in Mdini.
Svoje bivanje na Malti sem podaljšala za dva dni, ki sem jih namenila nekoliko daljšim izletom. S Poljakinjo Goško sem obiskala slikovito ribiško vasico Marsaxlokk, kjer sva kar štiri ure kramljale z ribiči in jim z navodili pomagale, da so v vodo splavili ribiški čoln v tradicionalnih malteških barvah. Ob obilici smeha so ribiči čoln splavili, čeprav najinih navodil niso upoštevali.
Zadnji dan sem si sposodila avto in se odpravila v Gozo. Spremljala sta me Daniel in Mathew, dva Angleža. Bila sem prepričana, da bo vozil eden od njiju, vendar sem kaj hitro spoznala, da bo ta čast pripadala meni. Mathew deset let ne vezi, saj avtomobila v Londonu ne potrebuje, Daniel pa je imel popoldan let, zato je bilo najceneje, da sem za volan sedla jaz. Volan na levi strani me ni toliko zmedel kot to, da se je treba umikati vozilom na levo. Na večjih cestah, kjer so bile narisane črte, ni bilo problema, na ozkih podeželskih cestah pa je bilo včasih že kar strašljivo, največ zmede pa je bilo v moji glavi na križiščih, saj nikoli nisem bila prepričana, kdo ima prednost.
Na poti do Goza smo se ustavili v vasici, ki je bila zgrajena za snemanje prvega filma o Popaju. Slikovito vasico smo si zaradi zasoljene vstopnine ogledali kar z vrha, da pa smo lahko naredili fotografijo pred Popajevo ladjo, pa smo preplezali ograjo, nato pa bežali pred varnostnikom.
Gozo je otok, znan po slikovitih gričih. Ker smo imeli zgolj nekaj ur časa, smo se takoj odpravili na zahod otoka, da si ogledamo znamenito gobjo skalo Fungus, ostanke Azurnega okna, ki se je zrušilo leta 2017 in Modro luknjo. Slikovita obala je prebudila otroka v nas, tako smo se debelo uro podili po skalah in se fotografirali. Modro jamo smo si kljub 15 °C na kopnem in 14 °C v vodi ogledali od blizu, tudi pod vodno gladino. Seveda smo bili edini kopalci s številnimi gledalci.
Ničesar pa nisem napisala o znamenitem nočnem življenju St. Juliansa. Vsak petek, soboto in nedeljo zvečer se namreč v St. Juliansu zbere ogromno mladine, v vseh ulicah je glasna glasba, vsi bari so odprti do jutra. V nekaterih barih je tako tudi med tednom. Četudi je bilo okno moje sobe obrnjeno stran od centra, so me vsako noč zbudili glasovi mladih, ki so se zabavali do zgodnjih ur. A tega so domačini vajeni, za preživetje pa ponujajo dve rešitvi: pridruži se zabavi ali uporabi zamaške za ušesa.
Malta je vsekakor pustila velik pečat name, ker pa je še ostalo veliko potopljenih ladij, ki jih nisem uspela raziskati, se bom tja sigurno vrnila.

Alenka Fidler 

Bournemouth

Po opravljenih letaliških formalnostih sem 6.10.2017 prispela v London, ki sicer ni bil moja končna destinacija, a ga seveda nisem mogla zapustiti brez, da vidim vsaj nekaj glavnih znamenitosti. Tako sem se drugo jutro napotila na ogled samega mesta. Skozi park sem kmalu prišla do Buckinghamske palače in nato še do parlamenta in Big Bena, ki so ga takrat obnavljali in žal ni zvonil. Prav tako se je z mostu videl velik vrtiljak z imenom London Eye. Pot me je vodila nazaj do hotela in ogledala sem si še zunanjost Westminstrske opatije.
Naslednje jutro sem se napotila na železnico in v 300km oddaljen Bournemouth. Po prijetnem potovanju z udobnim vlakom sem ob ogledu angleškega podeželja kmalu prispela. Prijazen taxist me je pripeljal do družinskega hotela, kjer me je pričakala lastnica Sherley. Na hitro sem si ogledala okolico hotela in šolo.
Zjutraj sem se odpravila v šolo, kjer smo se spoznali s predavatelji in opravili začetni test. Popoldan so nas peljali na izlet z avtobusom in nam razkazali samo mesto. Naslednje dneve je potekalo izobraževanje, ki ga lahko ocenim kot izobraževanje na zelo visokem nivoju in z zelo osebno noto do slehernega udeleženca. Tako sem v tednu dni izpopolnjevala svoje znanje angleškega jezika hkrati pa spoznavala kulturo tamkajšnjega kraja in bližnje okolice. Komunikacija je vsakodnevno potekala v šoli in izven nje seveda v angleškem jeziku. Ob obisku šole v kraju sem lahko videla precejšnje razlike med našim in njihovim šolskim sistemom.(uniforme, čas šolanja,…) .
Ob koncu tedna sem si ogledala še mestni Oceanarium in nekaj znamenitosti samega mestnega jedra in se v soboto 14.10. odpravila z vlakom nazaj v London iz katerega sem v nedeljo popoldan poletela nazaj v Slovenijo.

Valentina Jurko 

MODRO, ČRNO, ZELENO, BELO IN MODRO

Azori so portugalsko otočje, sestavljeno iz 9 večjih otokov, ki leži globoko v Atlantskem oceanu, približno na tretjini poti med Evropo in Severno Ameriko. Iz atlantskih globin so otoki privreli na površje zaradi močne vulkanske aktivnosti, ki je posledica trenja med tremi tektonskimi ploščami – afriško, evroazijsko in severno ameriško. Pot na Azore je s postanki trajala celi dan. Najprej sem letel iz Zagreba v Frankfurt, po nekaj urah postanka iz Frankfurta v Lisbono, kjer sem prespal, in naslednje jutro na azorski otok Terceira. Njegova velikost je 30 x 20 km, na njem pa živi 56 tisoč ljudi. Ko smo se iznad oceana spuščali na živo zeleni otok, sem bil prevzet. Razgibani pašniki in v bele oblake zaviti, z gozdom poraščeni vulkani so med modrim nebom in morjem ter črnimi skalami na obali izgledali kot na sliki. Ob pristanku je deževalo, ob izhodu iz letališke zgradbe pa sijalo sonce. In takšno je večji del poletja vreme na Azorih s temperaturami med 20 in 30°C ter precejšnjo vlago. Ker se nam je izobraževanje XXI century classroom ta dan začelo komaj zvečer, sem se odločil, da si najamem avto in si ogledam otok. Približno 2/3 prebivalcev na Terceiri živi v glavnem mestu Angra do Heroizmo, ki leži na jugu otoka, ostali pa v vaseh, ki so raztresene po obali otoka. V notranjosti živijo po večini samo kmetje, ki se ukvarjajo predvsem z živinorejo. Vasi, skozi katere sem se vozil, so zelo slikovite. Raznobarvne hiše z opečnato streho brez žlebov in debelimi dimniki so marsikje obdane z cvetočimi grmi in rožami, večinoma hortenzijami. Ker je obala v večini skalnata in valovi veliki, je krajev, kjer se lahko kopaš v morju, malo. Našel sem kopališče, ki je med domačini zelo popularno. Voda je imela nekaj čez 20°C, tako da je bilo kopanje prijetno in hkrati posebno, saj sem v skoraj mirni vodi opazoval, kako le nekaj metrov stran veliki valovi butajo ob skale, ki so naravna zaščita pred velikimi atlantskimi valovi. Ko sem se ustavil na eni od razglednih točk in užival ob pogledu na obalo, sem iz sosednjega gozdička slišal posebno glasbo s še bolj posebnim petjem. Radovednost mi ni dala miru. Na z drevesi poraščenem hribčku s polno kurišči in mizami sem odkril, da imajo domačini zabavo z živo kitarsko glasbo in štirimi impro bolj ali manj priletnimi pevci, ki so se šli kdo bo koga. S številnih kamnitih žarov je dišalo po sveže pečenem mesu in krompirju. Kasneje sem izvedel, da je »piknikiranje« v naravi po vseh otoki zelo razširjeno, zato so otoki posejani z urejenimi »piknikišči«. Pozno popoldan sem prispel v glavno mesto Angra do Heroizmo. Razen nekaj izjem je večji del mesta pozidan z starimi zgradbami in lepo urejen. Otočani so zelo verni, zato je skoraj na vsakem vogalu cerkev ali kapelica. Mesto je je bilo leta 1983 proglašeno za Unescovo svetovno dediščino. Po tem ko sem se namestil v hostlu, smo imeli spoznavni večer v srednješolskem centru, kjer smo v naslednjih 5 dneh imeli večino izobraževanj. Večji del »sošolcev« je bilo domačinov, ostali pa so bili iz Nemčije, Finske, Estonije, Španije in Slovenije. Domači učitelji so nas vse dneve razvajali z doma pečenimi sladicami, za kosila pa smo jedli okusno hrano, ki so jo pripravljale družine dijakov, kateri so na ta način zbirali denar za jesensko ekskurzijo v Cern. V sklopu izobraževanja smo drugi dan šli v želo spečega vulkana sredi otoka, ki bi naj bil eden redkih vulkanov na svetu, v katerega lahko zlezeš nekoliko globlje. Pokazali so nam tudi, kako deluje dron s kamero in opisali uporabo v znanosti in tehnologiji. Med drugim zna slediti ljudem, dokler mu ne zmanjka baterije, potem se sam vrne k tebi. Ostale dni smo od 9.00 do 17.00 imeli izobraževanje v srednji šoli v učilnici. Ob pogledu skozi okno so nas zasrbeli podplati, ampak šola je šola. Kljub mamljivi zunanjosti smo se trudili sodelovati in domov prinesli nekaj novih zanimivih pristopov poučevanja naravoslovja, računalništva in astronomije. Naučili smo se tudi osnove osnov programiranja s programom Phyton, katerega se da uporabit za usmerjanje poceni mini računalnika Raspberry Pi skupaj z raznimi senzorji in krmilniki. Dan pred zaključkom smo šli na večerjo v restavracijo z morsko hrano, ki je zaradi obilice rib, školjk in mehkužcev okoli otokov pogosto na pogrnjenih mizah Azorčanov. Pečena riba s kuhanim krompirjem je ob pomoči domače rdeče kapljice izginila s krožnika še preden sem jo do konca pojedel. Azori so nam postregli tudi z mini bananami, ananasom, sveže stisnjenim sokom iz marakuje, pravim čajem in s sočnimi kravami, katerih je na otoku več kot prebivalcev. Zadnji dan smo se pred letom z otoka šli namočit v enega od naravnih morskih bazenov in si pomahali v slovo.

Jure Cvahte

Intensiv Deutschkurs und CLIL für Lehrer

 

Berlin, 2. 7.

Ob 14.00 sem z vmesnim prestopom v Frankfurtu pristala na letališču Tegel v Berlinu. Čakal me je prevoz do Gästehaus Berlin Mitte (Habersaathstraße 40a-42). Namestitev v dvosobnem apartmaju s kuhinjo in kopalnico je imela internetni dostop. Izkoristila sem možnost zajtrka za vse dneve bivanja. Sledil je sprehod do podzemne U2 (postaja: Naturkundemuseum) in pregled avtomata za nakup tedenske vozovnice.

Berlin, 3. 7.

Po zajtrku sem se odpravila do centra Carl Duisberg (Jägerstraße 64). Od 8.30 do 9.30 so sledili intervjuji z učitelji (pisno preverjanje znanja jezika sem opravila preko spletnega vprašalnika že od doma). Vrstila so se vprašanja o študiju, temi diplomske naloge, o poklicu. Spraševalka je zaključila, da sodim v nivo C2, a dodala, da tečaja za to stopnjo žal nimajo. Najvišja možna stopnja tečaja je C1. Ob 9.30 smo imeli predstavitev šole, nato pa smo se razdelili v skupine, dobili učbenike in se z učitelji podali v učilnice. Marcus je vzel pod svoje okrilje 9 Italijank, 1 Francozinjo in 1 Slovenko. Intenzivni tečaj nemščine je potekal vsak dan po ustaljenem urniku, od 9.00 do 13.30, dodatni tečaj CLIL za učitelje pa sem imela v ponedeljek, sredo in petek od 14.30 do 16.00. Prvi dan smo obravnavali temo umetnost, popoldan pa razpravljali o prednostih in slabostih bilingvalnega pouka, znanega po različnih imenih (jezikovna kopel, nejezikovni predmet v tujem jeziku, imerzija).

Po pouku sem se z zemljevidom v roki sprehodila še do berlinskega zidu. Prostočasne dejavnosti, ki jih je ponujala šola, so bile v ponedeljek, sredo in petek ob 15.00, tako da se jih nisem mogla udeležiti. Seveda smo na to opozorili predavateljico CLIL-a Ariane, a nam je dala jasno vedeti, da je pouk na prvem mestu. Učili naj bi se drug od drugega, tako da sem zvečer pripravljala PPT-predstavitev zgodnjega poučevanja tujega jezika nemščine v okviru inovacijskega projekta na naši šoli.

Berlin, 4. 7.

Tokrat smo pri pouku opisovali slike, preverjali bralno razumevanje, se urili v vezavi samostalnika in glagola ter spoznavali šolski sistem v Nemčiji. Zapustila nas je Francozinja, ki je presodila, da je njeno znanje nemščine preskromno in da bo raje prestopila k skupini z nivojem A2.

Popoldan smo se z učiteljico Ivanko in vzgojiteljico Marijo srečale pri Museum für Kommunikation (Leopziger Straße 16). Prišli sta s skupino s svoje šole. Po skupinskem ogledu muzeja komunikacije smo še same komunicirale najmanj eno uro, in to v slovenščini, tako da sta zamudili povratek nazaj. Še dobro, saj smo se skupaj odpravile še do Brandenburških vrat (Brandenburger Tor), ki stojijo na zahodnem delu bivšega razdeljenega Berlina in predstavljajo razpoznaven simbol mesta, ter do nadzorne točke Charlie (Checkpoint Charlie), enega najbolj znanih mejnih prehodov v času razdeljenega Berlina med letoma 1945 in 1990.

Berlin, 5. 7.

Še vedno smo se ukvarjali z umetnostjo, zraven pa govorili še o politiki in nemški literaturi. Seveda pa ni manjkala tudi razlaga slovnice. Italijanke so me povabile na kosilo v menzo konzervatorija za glasbo. Popoldne sem predstavila inovacijski projekt Zgodnje učenje tujega jezika nemščine za razvijanje komunikacijske kompetence pri učencih, ki je potekal na naši šoli, in Italijanke so bile navdušene.

Proti večeru sem se podala do znamenite ulice Ku`damm s spominsko cerkvijo cesarja Viljema (Kaiser-Wilhelm-Gedächtniskirche) ter do Literaturhaus Berlin, kjer sem nostalgično obujala spomine na svoj prvotni obisk Berlina. Kupila sem dve zbirki nemških pesmi in nekaj razglednic.

Berlin, 6. 7.

Pri pouku smo se ukvarjali s temo jeziki. Ogromno smo razpravljali, izražali svoja stališča, spraševali drug drugega, vmes pa prebrali kakšno besedilo in sproti razlagali jezikovne in slovnične strukture. Učitelja Marcusa je nadomestila učiteljica Patrycya. Sledil je odhod z Italijankami v menzo ter prosto popoldne.

Tokrat smo se z Ivanko in Marijo dogovorile na Alexandrovem trgu, kjer se nahaja znameniti televizijski razgledni stolp (Fernsehturm), ki je s 368 m višji od znamenitega Eifflovega stolpa. Tu je postavljena tudi svetovna ura, v bližini pa stojita še mestna hiša in Marienkirche. Nato smo se s podzemno železnico zapeljale še na drugi konec mesta, do dvorca Charlottenburg. Zvečer sem šla še na sprehod v Invalidenpark in do naravoslovnega muzeja (Naturkundemuseum).

Berlin, 7. 7.

S pomočjo računalnikov smo raziskovali temo večjezičnost, nato pa iskali ustrezne razlage za nemške pregovore in oblikovali plakat. Pri pouku CLIL-a so Italijanke predstavile model poučevanja in učnega načrta na večjezičnem območju v severnoitalijanski pokrajini Trento (v italijanskem izvirniku Provincia di Trento, izg. Provinča di Trento), znana tudi kot Trentino.

Z Italijani – nekaterim učiteljicam so se namreč pridružili tudi možje in otroci – smo se podali na bolšji sejem (Flohmarkt) ob reki Spree, a nas je ob prihodu presenetil močan naliv, tako da so domačini začeli nemudoma pokrivati stojnice. Sledilo je slovo in obljube, da ohranimo stike.

Berlin, 8. 8.

Ponujen krožni ogled mesta sem nadomestila s sprehodom po Gendarenmarkt, trgu, ki velja za enega najlepših v Berlinu in se ponaša s tremi znamenitimi zgradbami – dvema katedralama in koncertno hišo. Gnalo me je še do reke Spree in otoka muzejev (Museum Insel), kjer se nahaja večina berlinskih muzejev (Bode Museum, Pegamonmuseum, Neues Museum, Alte Nationalgalerie) ter ena največjih nemških protestantskih cerkva in največja berlinska cerkev Berliner Dom. Popoldan sem preživela s prijateljico, Berlinčanko, s katero si redno dopisujeva, a sva se prvič srečali v živo, in sicer na Alexandrovem trgu, kjer sem še v sredo pila kavo z Ivanko in Marijo. Kako je bila presenečena, ko mi je natakar dejal, da se midva že poznava.

Berlin, 9. 8.

Prevoz do Tegla in ponovno snidenje z Ivanko in Marijo – tokrat smo imele na srečo isti let s postankom v Frankfurtu in prihodom na graško letališče. Končni vtis: bilo je enkratno!
Albina Avsec

 

 

JEZIKOVNI TEČAJ NEMŠČINE V JEZIKOVNI ŠOLI (GLS) V  BERLINU (2. 7. – 9. 7. 2017) 

V letošnjem šolskem letu je bil sprejet projekt Erasmus+ KA1, to je  izobraževanje odraslih v tujini, na katerega sva se s kolegico Marijo prijavili z namenom, da osveživa znanje nemščine, se seznaniva z germansko kulturo in doživiva utrip življenja samega mesta Berlin.Začetek najinega potovanja je bil v nedeljo z letom iz Gradca v Berlin. Tam naj bi naju čakal transfer do najinega apartmaja, a ga ni bilo. Na srečo naju ni zajela panika, poklicali sva na številko šole, ki je bila odgovorna za prevoz. Zamislite si lahko, kako sva se sporazumevali, saj je najino znanje nemščine po 40-desetih letih učenja v šoli šibko. Vendar sva z dobro voljo in ob pomoči prijaznega turškega taksista ob poznih nočnih urah uspešno prispeli do najinega vhoda stavbe, v kateri se je nahajal začasen dom. Vendar težav še ni bilo konec. Nisva še namreč imeli ključa. Po ponovnem kontaktu s šolo, sva kodo za ključ dobili, s katerim sva odprli težka vhodna vrata. Težave pa so se še kar nadaljevale, saj nisva našli najinega apartmaja, ki je bil »skrit« na dvorišču druge stavbe. Po srečnem naključju sta sredi noči prispela mlad par, ki naju je vodil do najinega apartmaja. Končno v stanovanju!V ponedeljek sva spoznali mednarodno jezikovno šolo GLS, v kateri se vsako leto udeleži več kot 2000 tečajnikov iz okoli 60 različnih držav. Pouk na tej šoli vodijo izkušeni, univerzitetno izobraženi učitelji. Šolski kampus, ki nudi izvrstno možnost učenja in bivanja na enem mestu,  sestavlja pet lepo obnovljenih stavb iz 19. in 20. stoletja, katerih arhitektura lepo odraža zgodovino mesta. V šoli se nahajajo sodobno opremljene učilnice, šolska knjigarna, restavracija in kavarna, družabni prostori, šolski vrt, študentski apartmaji, ter šolski hotel.

Po jutranjem intervjuju sva bili uvrščeni v skupino glede na najino znanje nemškega jezika. V tej skupini nas je bilo šest tečajnikov: iz Španije, Amerike, Tajske, Argentine ter seveda midve iz Slovenije. Tečaj sta vsakodnevno izvajali prijazni univerzitetno izobraženi učiteljici. Pouk je dnevno  trajal štiri šolske ure in je temeljil predvsem na slovnici in medsebojni komunikaciji. Vsak dan smo dobili domačo nalogo, ki smo jo naslednji dan skupaj pregledali. Bili sva odgovorni učenki. Na tečaju sva aktivno sodelovali, po pouku pa v šolskem vrtu najprej naredili domačo nalogo, za kar sva bili pohvaljeni.

V popoldanskem času je šola ponudila vodene oglede znamenitosti mesta. V torek smo obiskali Muzej komunikacije, kjer je bila predstavljena komunikacija od prvih začetkov pa do danes. V sredo smo si ogledali Merkische muzej, kjer se nama najbolj vtisnil v spomin prikaz Berlina iz 19. stoletja.

V soboto smo se s hitrim vlakom iz glavne železniške postaje v Berlinu odpeljali do prekrasnega pristaniškega mesta Rostock. Rostock je najstarejše pristaniško mesto na severu države, ob baltiškem morju, kjer so zasidrane velikanske križarke. Mesto slovi po eni najstarejših univerz na svetu. Poseben čar mestu daje znamenita arhitektura slikovitih hiš.

Berlin sva v prostem popoldanskem času raziskovali tudi sami. Izziv nama je bila vožnja z U-banom, S- banom,  tramvajem, katere  sva se morali tudi naučiti, če sva hoteli priti do željenega cilja.

Ogledali sva si Brandenburška vrata, ostanke berlinskega  zidu, prestopno točko iz zahodnega v vzhodni Berlin (Checkpoint Charlie), Alexsanderplatz, znan po visokem stolpu s TV oddajnikom, ki je viden po celotnem Berlinu, Charlottenburg, Rotes Rathaus, Bahnhof, ter prestižni nakupovalni center KaDeWe.

V najinem kratkem popotovanju po Berlinu sva opazili, da se Berlin ponaša z obilo zelenih površin, dreves, predvsem z lipami in kostanji. Nekatere ulice se imenujejo prav po njih  (Kastanien Alle, Unten den Linden).  Ima bleščeče obnovljene stare mogočne meščanske hiše.  Pločniki so široki kot naše ceste. Kolesarske steze so široke, urejene , po katerih se vozi ogromno kolesarjev. Javni promet odlično funkcionira.

Berlin je mesto, ki šteje prb. 3, 5 milijona prebivalcev. Iz izkušenj sodeč lahko rečeva, da so berlinčani prijazni, spoštljivi , strpni, razumevajoči, pripravljeni pomagati. Ljudje so različnih kultur in narodnosti.

V mestu se nahajajo restavracije različnih držav (azijska, indijska, kitajska…). V prehrani uporabljajo veliko začimb (kari, kurkuma, čili…). Specialiteta, ki jo morate v Berlinu  poskusiti je »Cary Wurst«.

Najino učno raziskovanje se je prehitro končalo. Domov sva se vrnili obogateni z  izkušnjami, za katere sva hvaležni, da so nama bile dane.

Udeleženki tečaja:

Ivanka Hozjan Šela in Marija Krefl

 

NADGRADNJA ANGLEŠČINE NA EASY SCHOOL OF LANGUAGES

Med 2. in 16. julijem sva se v okviru projekta Erasmus+ K1 udeležili mobilnosti na Malti. Izbrali sva priznano jezikovno šolo Easy School of Languages v Valletti, kjer sva v avtentičnem okolju začeli nadgrajevati znanje angleškega jezika.

Ko sva v večernih urah, v nedeljo, 2. 7. 2017, prispeli na Malto, sva postali pravi študentki. Namestili so naju namreč v šolskem apartmaju na Sliemi, ki je imel skupne prostore (kuhinja, dnevna soba) in individualne sobe. Tako kot v študentskem domu, je tudi ta imel kar nekaj tehniških pomanjkljivosti oz. okvar, ki so jih na našo pobudo postopoma odpravili. V šolo sva se vozili z avtobusom, vožnja  pa je kljub kratki razdalji zaradi gostote prometa trajala okoli 40 minut. Še dobro, da je bila kljub nepopisni gneči in vročini, v avtobusu klima …

Prvi šolski dan smo imeli testiranje znanja angleščine in razvrstitev v skupine. Razvrščeni sva bili v skupino osmih učiteljic oz. vzgojiteljic iz različnih evropskih držav. Delovni dan je potekal na ta način, da smo imeli 4 šolske ure učenja angleščine in 2 uri spoznavanja malteške zgodovine in kulturne dediščine. Pouk smo zaključili ob 14.30. Učenje angleščine je potekalo precej intenzivno, ponovili smo slovnico (čase), predvsem pa smo nadgrajevali konverzacijo. Učiteljica Marija je izbrala različne oblike in metode poučevanja, s katerimi nas je maksimalno aktivirala. Vsak dan smo v uvodu poročali, kaj smo prejšnji dan počeli oz. katere znamenitosti in kraje smo si individualno ogledali. Tako smo postopoma odkrivali tudi lepote Malte. Na začetku je bilo kar nekaj težav v konverzaciji, ki pa so se z dneva v dan manjšale.

Malta je zaradi svoje lege v osrčju Sredozemlja bila skozi zgodovino stičišče različnih narodov. Njeni gospodarji so bili Feničani, Kartažani, Rimljani, Bizantinci, Arabci, Francozi in Angleži. Vsi so na Malti pustili svoj pečat, ki se kaže v bogati kulturni dediščini. Zaradi dolge vladavine Angležev, je angleščina poleg malteščine še vedno uradni jezik in tudi promet poteka po levi strani.

V popoldanskem času sva si ogledali veličastno srednjeveško prestolnico Mdino in Rabat, ki je znan po zgodnjekrščanskih katakombah; znamenitosti v Valletti (Barraca Gardens, Grand Harbour, Three Cities …) ter raziskali otoka Gozo in Comino.

Veseli sva, da sva imeli možnost in priložnost, da sva lahko v okviru projekta Erasmus+ nadgradili svoje znanje angleščine in ob tem spoznali tudi pisan mozaik malteških znamenitosti.

Margareta Voglar in Marjetka Čas

 

PO POTEH HARRYJA POTTERJA

Prvo nedeljo, 2.7.2017, po koncu pouka sem odrinila na sever, v deželo čaja in bontona. Pot je potekala gladko, kot je to na potovanjih običajno, pa je vedno prisotno nekaj adrenalina. V Oxford sem prispela popoldne, kjer me je pričakalo netipično britansko vreme, sonce.  Po namestitvi sem izkoristila prosti čas za orientacijo po mestu znanja. Že od daleč je bilo opaziti stare stavbe različnih kolidžev najstarejše angleško govoreče univerze na svetu, ki so posejani po celem mestu. Le-ta je tudi številka 1 na lestvici priznanih univerz po celem svetu, tukaj je študiralo veliko število pomembnežev, od politikov do znanstvenikov, že sam sprejem na to univerzo pa pomeni ogromno, saj je moraš biti zelo dober in uspešen študent. Najprej se je bilo treba navaditi na levi promet, saj zna biti prečkanje ceste sicer precej kamikazno. Že prvi vtisi v tem ne prevelikem mestecu so bili odlični. Značilna arhitektura iz 18. stoletja krasi najpomembnejše stavbe v mestu, kjer biva učenost, znanost in Harry Potter. Mesto gosti 23 000 študentov univerze, ki je gonilo mesta ter nekaj tisoč tečajnikov vsako leto, zato je vrvež turistov, študentov in lokalnega prebivalstva opaziti na cestah, v parkih, številnih muzejih, galerijah in knjigarnah na vsakem koraku. Mesto je obdano tudi veliko narave, ogromni razprostrani parki, gozdički in polja kar v mestu samem, skozi katerega teče tudi slovita reka Temza.

V ponedeljek se je začelo izobraževanje na Lake School of English Oxford. Sprejela nas je prijazna direktorica šole, ki nam je razdelila mape z delovnimi materiali, kot tudi z osnovnimi navodili za lažje bivanje in orientacijo po mestu. Po uvodnem sestanku smo se razdelili v skupine v katerih smo potem delali ves teden, večina pa celo dva. Spoznala sem svoje nove »sošolce« iz Poljske, Švice, Nemčije, Finske, Madžarske, Češke, Slovaške in Italije ter zelo prijazno in humorja polno učiteljico Sarah Walker. Prvi dan je tako potekal v duhu spoznavanja in aktivnosti, ki so pripomogle, da smo se čim bolje spoznali v najkrajšem možnem času. Popoldan je bil organiziran voden ogled mesta, kjer nas je Rob razsvetlil o najpomembnejših dogodkih in stavbah, ki so bili priča le-tem v zgodovini tega mesta. In ja, tam sem tudi izvedela, da je v tem mestu nastalo veliko najslavnejših zgodb, od Alice v čudežni deželi naprej, glavni junak mesta pa je vsekakor čudežni otrok, Harry Potter. Tukaj so bili tudi posneti filmi o Harry-ju Potterju, lokacije snemanja pa so nedvomno najbolj obiskane atrakcije mesta.

Dnevi so minevali kot bi švignil, dopoldan predavanja, ki so trajala v polovico popoldneva, nato pa je sledilo odkrivanje skritih kotičkov mesta. Z novimi prijatelji smo si ogledovali galerije, cerkve, kolidže, obiskovali bogato založene knjigarne, ki podirajo rekorde po številu knjig na policah, proti večeru pa smo se družili in izmenjevali izkušnje v slavnih pub-ih, katere so obiskovali tudi znani in slavni.  Kot zanimivost lahko povem, da njihovi pubi zapirajo točno ob 23h, ko napovejo, da je treba oditi, četudi je pub nabito poln. Reka Temza je prav tako središče druženja in športa, zato smo se tudi mi preizkusili v zame čisto novi panogi veslanja – »punting-u«. Kaj to? To je veslanje po reki, podobno vožnji z gondolo v Benetkah, ko tisti, ki vesla, z dolgo aluminijasto palico potiska čoln po reki. Sliši se precej enostavno, z zagotovostjo povem, da sploh ni, je pa bilo na ta račun polno smeha.

Ljudje so zelo prijazni, (skoraj) vedno dobre volje, ki je že nalezljiva in neverjetno vljudni. Mislim, da toliko krat kot sem slišala ljudi, da se opravičujejo drug drugemu, še nisem slišala nikjer. Ko prihajaš iz bolj južne Evrope, si fasciniran kako je vse zorganizirano, ljudje ne zamujajo, mirno stojijo v vrstah in se ne razburjajo, tudi v pubu in na avtobusni postaji, se ne drenjajo nikjer in namenijo tudi neznancu nasmeh. Ob vsem tem pa je že na meji ironičnega, da pa edina stvar, ki pa v Oxfordu ne deluje, je vozni red avtobusov. Le-ta obstaja, vendar se večkrat zgodi, da avtobusa ni kar nekaj časa, nato pa prideta dva ali trije (!!!) za isto linijo (35). Kako in zakaj je tako, nam ni zna razložiti nihče.

Izobraževanje je bilo izjemno kvalitetno, organizacija na zelo visoki ravni, znanje naše predavateljice pa neskončno. V enem tednu sem dobila zvrhan koš idej za pouk, obenem pa vadila in tudi nadgrajevala znanje angleščine. Obiskali smo tudi lokalno osnovno šolo, kjer smo iz prve roke videli, kako deluje njihov šolski sistem, pokukali v razrede in delo učiteljev. Nekatere stvari se precej razlikujejo od naših, otroci pa so otroci, ne glede na to kje na svetu živijo, radovedni, živahni in načeloma vedoželjni, posebni, vsak na svoj način.

V nedeljo, 9.7.2017, sem skoraj sredi noči odrinila iz Oxforda, polna vtisov, novih znanj in spoznanj, z obljubo, da se zagotovo še kdaj vrnem ali udeležim podobnega mednarodnega izobraževanja, saj je to izkušnja, ki nas tako neprecenljivo bogati. Hvaležna sem, da sem imela priložnost to doživeti in z veseljem bom delila svoje dogodivščine z ostalimi, da jih navdušim, da bi se mogoče kdo zaradi tega opogumil in »skočil v svet znanja«.

Ines Jarh