Če si moj prijatelj, me kliči Pika Nogavička … je že zjutraj odmevalo na avtobusu, ki je poln veselih otrok – učencev od prvega do tretjega razreda, krenil proti Velenju.

Nekaterih sploh nismo prepoznali, saj so bili na las podobni Piki Nogavički: dve kiti, pike na nosu in različni nogavici, okoli vratu pa opica Ficko.

Pika nas je pričakala na avtobusni postaji in nas popeljala na obisk glasbene predstave Volk in kozlički. Ubogi kozlički, še sreča, da imajo tako pogumno mamo, ki jih reši iz volkovega trebuha.

Nato pa: DELAVNICE!!!! Kaj vse smo si lahko,  s pomočjo Pik, izdelali iz papirja, žice, odpadne embalaže in še in še bi lahko naštevali. Čas je vse prehitro mineval.

Obiskali smo tudi Pikino hišo vilo Čiračara, kjer ima skrito skrinjo polno zlatnikov. Ugotovili smo, da nam jih sploh ne bi bilo težko zapraviti na Pikinih stojnicah.

Na poti proti domu nismo več veselo prepevali, saj smo bili utrujeni, a zadovoljni, saj smo preživeli čudovit dan.